Intervju

Šport in meditacija gresta skupaj
Pogovor s kolesarjem Marjanom Jaukom

Piše: Sašo Branilovič

Na zadnji dirki gorskih kolesarjev za pokal Slovenije v vzponu, ki je potekala na mariborskem pohorju, so se zelo dobro odrezali kolesarji iz ekipe Ganesha. Matej Pistor, Matej Zalar, Luka Rakuša, Bojan Svenšek in Blaž Lorber so se povzpeli na stopničke za zmagovalce, medtem ko so tudi ostali tekmovalci Ganeshe pokazali dobro formo. Z rezultati pa je bil zadovoljen tudi njihov sotekmovalec in trener Marjan Jauk, ki je bil tokrat organizator prireditve. Marjan je v gorskem kolesarjenju dosegel veliko. Od večkratnega naslova državnega prvaka, zmagovalca slovenskega pokala do zmagovalca na velikih mednarodnih dirkah ter nenazadnje tudi dvakratnega naslova svetovnega vojaškega prvaka.
Za vami je dolga in uspešna kariera. Ali se spominjate svojih začetkov.

»Že kot otrok sem se vsak dan s kolesom vozil v šolo iz Zlatoličja v Starše. Svoje prvo dirkalno kolo, mi je oče kupil, ko sem obiskoval osmi razred. Takrat je bila v Mariboru popularna sindikalna kolesarska liga, ki je organizirala različne kolesarske maratone, katerih sem se rad udeleževal. Nekega dne sem se s kolesom odpravil iz Zlatoličja v Maribor. Na Titovi cesti sem se peljal po kolesarski stezi in kar naenkrat se je pred mano pojavil avto, v katerega sem trčil. Ker je bilo kolo poškodovano, sem ga moral odpeljati na servis. Ker je takrat edini kvalitetni servis imel le kolesarski klub Branik, sem ga odpeljal tja. Tam so že slišali zame, saj sem na maratonih dosegel nekaj vidnih rezultatov, in me povabili v svoje vrste. Odličen trener, Rene Jeromel, me je ocenil kot nadarjenega za kolesarstvo. Prva zmaga v kolesarstvu je prišla šele po treh letih trdih treningov. Ker v Braniku niso imeli možnosti za vadbo članske ekipe, sem prestopil v kranjsko Savo, kjer sem v cestnem kolesarstvu dosegel nekaj dobrih rezultatov. Izpostavil bi skupno 11. mesto na prestižni dirki Catalonia Tour in 14. mesto na Tour de Normandie, kjer sem šele prvo leto v članski kategoriji bil že najbolje uvrščen Jugoslovan. S tem letom pa sem se s cestnim kolesarstvom moral poslovit saj sem po končani sezoni s kolesom doživel prometno nesrečo, od katere mi je ostala poškodba pri kateri mi v najnižjem položaju rok na krmilu dreveni noga. Seveda sem storil vse, da bi poškodbo odpravil, kot nadomestilo za trening pa sem medtem poskusil z gorskim kolesom kjer je telo med vožnjo v višjem položaju in s tem me poškodba manj ovira. Kmalu sem ugotovil, da mi je gorsko kolesarjenje pisano na kožo. V gorskem kolesarstvu moraš biti dober 'brdaš', imeti moraš dobro tehniko, moraš biti borben in neustrašen. Vse to sem imel in zato se je moj vzpon začel razmeroma hitro. Postal sem prvi profesionalni gorski kolesar v Sloveniji in po šestih letih ustanovil Športno društvo Rider Schwinn Team, sedaj GT Team Rider- Ganesha v katerem so se zbrali vsi najboljši gorski kolesarji iz Maribora in širše okolice, s katerimi sem kot trener delal že prej. Tako se je začel vzpon gorskega kolesarstva v Mariboru.«

Vzgojili ste nekaj odličnih kolesarjev, med njimi Jureta Golčerja, Mateja Pistorja, Jureta Pribičeviča, Mateja Zalarja, Luko Rakušo… Kje je formula za uspeh?

Veliko je k uspehom tekmovalcev pripomoglo to, da sem bil trener na kolesu. Treniral sem sam in bil sem trener, kar pa v svetu sicer ni praksa. Tako lahko tekmovalce usmerjam med samim treningom, kar drugi trenerji ne uspejo saj z avtomobilom ali motorjem treninga ponavadi ni možno spremljat. V športu je poleg treninga pomemben tudi način življenja. Kot športnik sem vedno pazil na to, kaj jem in kaj počnem. V kolesarstvo sem bil tako zaljubljen, da se ni bilo težko odreči nočnemu življenju in zabavam. Disko je bil zame izguba časa, celo maturantskemu izletu sem se odrekel zavoljo športa.

Ali je gorsko kolesarstvo v Sloveniji popularno?

»Zelo, vendar kot rekreativni šport, ki spada zagotovo med bolj zdrave športe. Zanimivo, da sem v 15 letih na gorskem kolesu staknil le eno malo resnejšo poškodbo za razliko od ceste, kjer so se nezgode na tekmovanjih in treningih kar vrstile. Seveda pa to velja za olimpijsko disciplino cross country in ne za spust. Kot tekmovalni šport pa je to eden najnapornejših športov nasploh. Ni prav poceni šport, nagrade za zmage pa so nizke, če jih primerjamo z nagradami v drugih športih. Za tekmovalno gorsko kolesarstvo se v Sloveniji  odloča manj mladih saj še ni tako popularen šport kot v tujini.«

Koliko pa Slovenija velja v mednarodnem merilu?

»Zagotovo je Slovenija fenomen tudi v tem športu, saj se od dveh milijonov ljudi vedno najde Slovenec, ki poseže v sam svetovni vrh gorskega kolesarstva. Pred leti sem bil to jaz, nato Jure Golčer, Rok Drašler, Primož Štancar, sedaj pa Blaža Klemenčič, ki je aktualna evropska prvakinja in tretje uvrščena na svetovnem prvenstvu v maraton cross country.«

Da se vrneva spet k vam. Imate poseben način psihološke priprave na tekmovanja.

»Tako je. Pred tekmovanji, pa tudi sicer vsak dan meditiram. Mislim, da je meditacija najboljši način psihološke priprave športnika seveda pa nam daje še veliko več. To lahko potrdijo mnogi vrhunski športniki. Pri nas se je s takšnim načinom priprave ukvarjal smučar Rok Petrovič v tujini jih je veliko, med njimi tudi devetkratni olimpijski zmagovalec in športnik stoletja  Carl Lewis, ki  še sedaj redno meditira. Zadnja štiri leta sem tudi vegetarijanec kar je verjetno v nasprotju z miseljnostjo nekaterih strokovnjakov, vendar dejstvo je, da moja športna  pripravljenost s to spremembo ni padla za nameček pa v zadnjih štirih letih še nisem zbolel. Miselnost, da če ne ješ mesa boš brez moči, je zagotovo napačna saj so beljakovine in ostale potrebne sestavine tudi v ne mesni prehrani.
V navdih in veliko pomoč pri športnem kot tudi v privatnem življenju mi je Šri Činmoj, ki je kot pisatelj, pesnik, umetnik, glasbenik, navdušen športnik in spoštovan duhovni vodja skozi lastno življenje in s fizičnimi dosežki navdihnil  nešteto ljudi po svetu, da združijo meditacijo z zunanjimi dinamičnimi aktivnostmi. Z svojim vzorom želi človeštvu predstaviti načela olimpijskega duha.«

Kako pa je vaša miselnost vplivala na sotekmovalce in varovance?

»Sprva so bili varovanci nekoliko negotovi kako bo v prihodnje, toda klima v ekipi je sedaj še boljša. V ekipi vlada več harmonije in sodelovanja. Tekmovalci se zavedajo pomena športa in tekmovanj.
Mislim, da smisel tekmovanja ni, da si boljši od nasprotnika ampak, da tekmuješ s samim seboj. Rezultati pa lahko služijo kot dodatna motivacija.«